MARTJANCI SKOZI ČAS
Nekaj podatkov o naši vasi
Naša vas Martjanci ali po domače tudi Marčanci ali Merčanci, se nahaja ob tako imenovani glavni cesti med Mursko Soboto in Moravskimi Toplicami, ki vodi naprej do Lendave. Vas spada v Občino Moravske Toplice in se nahaja na njenem zahodnem delu. Pravzaprav so Martjanci vstopna vas v občino iz zahodne strani. Od Murske Sobote nas ločijo le 4 km in od Moravskih Toplic slaba 2 kilometra, ki ju lahko zlahka premagamo tudi peš ali s kolesom, saj sta kraja povezana s kolesarsko stezo.
Po zadnjih podatkih naj bi vas štela nekaj več kot 550 prebivalcev. Število prebivalcev je tu naraščalo do leta 1900 in nato upadalo do leta 1931, čemur je botrovalo predvsem sezonsko delo in izseljevanje. Od takrat naprej število prebivalcev nenehno narašča.
Vas se nahaja na 193,9 m nadmorske višine in ima izrazito nižinsko lego. Postala je hitro rastoče naselje, saj pridobiva nove hiše praktično iz leta v leto.
Naselje je gručasto. Tako podobo mu daje predvsem nekaj stranskih ulic. Skozi vas teče tudi Martjanski potok, ki sem priteče mimo Lapovskega mlina in se južno od Noršinec, sosednje vasi, izlije v Ledavo. Starejši del vasi se je razvil okrog znamenite cerkve sv. Martina, novejše hiše pa se širijo zlasti proti vzhodu in severu.
Leta 1998 so bili Martjanci izbrani za najlepše urejeno naselje v občini Moravske Toplice.
Nekdaj vas z izrazito kmečkim prebivalstvom je do danes popolnoma spremenila svojo podobo. Vedno bolj dobiva videz primestnega naselja in tudi utrip kraja se nagiba v tej smeri.
Sprehod skozi zgodovino vasi
Tukaj naj bi bila že v 13. stoletju cvetoča vas. Zgodovinski viri pa Martjance prvič omenjajo leta 1365 kot Zenthmartun, 1366 kot Scentmartun in dystrictu Sancti Martini, in sicer popis fevdalnega gospostva iz leta 1366 omenja župnijo z 18 vasmi in cerkev Sv. Martina.. Leta 1499 so omenjeni kot Zenthmarton. Ime kraja je vezano na zavetnika martjanske cerkve, sv. Martina in iz imena tega svetnika izhaja poimenovanje kraja v današnji obliki.
Martjanci so staro cerkveno in šolsko središče. Leta 1627 se v arhivskih virih omenjajo kot trg, vendar je kljub temu vas ohranila vaško podobo.
Skozi stoletja so bili Martjanci znani kot upravno, versko, šolsko in duhovno središče. Tukaj sta nastala tudi dva zelo pomembna pisna dokumenta, Martjanska pogodba in Martjanska pesmarica.
Martjanska pesmarica naj bi po dosedanjih ugotovitvah nastala v Martjancih deloma že v 16., večinoma pa v prvi polovici 17.stoletja. Ker so takrat prekmurske župnije nekaj časa vse pripadale zagrebški škofiji, je zapisana v kajkavščini oziroma v različnih kajkavskih oblikah dopolnjenih s prekmurščino. V taki obliki je zapisana večina cerkvenih pesmi v pesmarici, vendar je pripadnost ali kajkavskemu hrvaškemu knjižnemu izročilu ali pa posebnem prekmurskem (torej slovenskem) še vedno negotova.
Sestavljena je iz petih delov. Prvi štirje vsebujejo pesmi z religiozno vsebino, zadnji pa tudi posvetne pesmi. Predvsem prvi del pesmarice je po besedah Vilka Novaka (Novak, 1997) še starejši kot martjanska pogodba. Potemtakem lahko Martjansko pesmarico oziroma njen rokopis uvrstimo kot najstarejši ohranjeni zapis v prekmurskem dialektu.
Rokopis pesmarice hrani Univerzitetna knjižnica v Mariboru. Ta je bil last Nikolaja Legena iz Martjanec, ter obsega 532 strani. Pesmarica zaseda med vsemi prekmurskimi pesmaricami in v stari prekmurski književnosti nasploh izredno pomembno mesto in z njo v 16. stoletje segajo tudi prvi pisni dokazi o prekmurskem jeziku. Danes še vedno velja za najstarejši ohranjeni zapis v prekmurskem jeziku, ustno izročilo pa sega prav gotovo v še starejša obdobja. Slovenski etnolog in slavist prof. dr. Vilko Novak je naredil obsežno in natančno raziskavo, ki z gotovostjo dokazuje in razpravlja o prekmurskem izvoru Martjanske pesmarice. Delo je izrednega pomena tako zaradi svoje vsebine kot zaradi uporabe dialekta. Njen vpliv na kasnejše zapisovalce in hranitelje prekmurskih pesmi je gotov, obenem pa predstavlja tudi literarni dokument izrednega pomena.
Drugi zelo pomemben dokument nastal v Martjancih je Martjanska zakupna pogodba o najemu vinograda v Vučji Gomili, ki naj bi nastala 1. januarja 1643. V pogodbi martjanski župnijski člani izročijo vinograde iz Vučje Gomile v najem sinovom Jurka Ferenceka. S to pogodbo so evangeličanski ključarji, t.i. cehmeštri cerkve v Martjancih končali pravdo s sinovi umrlega Jurka Ferenceka. Ferencek je ta vinograd dobil v najem, ker ga takratni dušni pastir Ivan Salasegi ni mogel redno obdelovati zaradi Turkov. Martjanski cehmeštri pa so ga takrat dobili nazaj. In tako se začetne vrstice pogodbe glasijo tako: »Anno Domini 1642. Pochésse nassi Posteni Céhmestri od Ferénczek Jurka szinov te vinograd Czirkveni jemati, tojeto, od Ferénczek Stevana, Miklosa, i od Mihály Diáka, á onisze Posztavisse, i ne hotesse zrok Pusztiti, nego hotesse za szvoi ürok dersati, zatoga volo moraszilo Czehmestri kpravdi sztopiti v Martyancze, právdaje te Vinograd nazaja na Czirkev Priglednoa i vroke dala, tak govorechi. Nigdar nische ne more Czirkvenoga üroka ni odati ni kupiti, ni Szilom ládati, ni dersati; Biliszo vu te pravde Szobochki Posteni Richtarje … Valpoti i ládavczi Pletes Mihály, Pétek Matthaj…«
Listino sta podpisala duhovnik Mihael Domiany in ključar Sebian Forjan, trije ključarji (Benczik Stephan, Üllen Stevan in Nemcz Mattaj) pa so se le podkrižali. Strokovnjaki pogodbo označujejo kot posebno pravno listino nastalo pri nas in hkrati enega od najstarejših knjižnih spomenikov pri Ogrskih Slovencih. Po svoji vsebini je zanimiva tako za pravnike kot za jezikoslovce. Nastala je v časih, ko je bila župnija v protestantskih rokah. Ravno tukaj so bili pogosti verski boji med protestantskimi, katoliškimi in kalvinskimi/reformiranimi duhovniki. Več kot 60 let je bila ta cerkev v upravi evangeličanov. Tu je leta 1599 služboval prvi evangeličanski duhovnik.
Zemljiški gospodje so bili tukaj grofje Batthany, v nekaterih vaseh, ki so spadale k župniji pa tudi grofi Szechy. K martjanski cerkveni občini je spadalo veliko okoliških krajev, vse od Moravec, Mlajtinec, Sebeborec, Puconec, Šalamenec, Vaneče, Gorice, Predanovec, Lemerja, Brezovec, Strukovec, Moščanec, Dankovec, Noršinec, Nemčavec, Tešanovec do Mačkovec. V zgodovinskih virih so omenjene tudi tri vasi, ki pa so jih Turki požgali ob svojih vpadih in sicer Hegonc, Križanc in Obranča vas. V času protireformacije, natančneje leta 1673 je cerkev spet vrnjena katolikom. O tem, da je nekoč pripadala tudi evangeličanom in reformiranim vernikom pa priča petelin zraven križa na stolpu.
Martjanci so znani tudi po šoli, ki je tu bila osnovana v 17. stoletju kot evangeličanska in v 2. polovici 18. stoletja kot katoliška šola. Ni pa natančno znano, kdaj so katoliški duhovniki tu na novo ustanovili svojo šolo, vendar je to bilo najverjetneje v času vladavine Marije Terezije, katere odredba iz 1777 je odrejala, da mora biti pri vsaki cerkvi tudi župna šola.
Ne ve se natančno ali leta 1884 ali 1887 so občani od grofa Szaparya odkupili gostilniško
poslopje, mu nadzidali nadstropje in ga preuredili za šolo z dvema učilnicama, čeprav je ta postala dvooddelčna šele leta 1912. Vzdrževala jo je katoliška verska občina, zato se je tudi imenovala rimskokatoliška ljudska šola. Obiskovali so jo le otroci katoličanov iz Martjanec, Noršinec, Mlajtinec, Lukačevec, Moravec, Sebeborec, Puconec in Gorice. Dnevno so prehodili tudi po več kilometrov, da so prišli v šolo. Evangeličanski otroci iz vasi pa so pešačili v Mursko Soboto. Razlikovanju med otroci po verski pripadnosti je naredil konec šolski zakon iz leta 1929, ki je napis na šoli spremenil v »državno narodno šolo«. Od takrat dalje so jo obiskovali tudi evangeličanski otroci. Novi šolski okoliš je obsegal Martjance, Noršince, Lukačevce in Mlajtince. Z odredbo banske uprave leta 1934 so bili sem iz murskosoboške šole prešolani tudi otroci iz Nemčavec. Otroci iz Mlajtinec pa so se na lastno željo prešolali v Tešanovce.
Med učitelji tedanjega časa je najbolj izstopal kantor-učitelj Jožef Pozderec, pomadžarjeno Pusztai, ki je v Martjancih poučeval med leti 1885 in 1919. Leta 1893 je bil ključna oseba za izdajo obširne cerkvene pesmarice za učitelje in mladino in leta 1899 tudi molitvenik. Tudi v naslednjih letih je bil izrazito aktiven predvsem v vlogi pisca različnih besedil. V času proletarske revolucije je bil vodja stana boljševikov, rdeče gardistov, ki so bivali v šoli. Posledica tega je bila leta 1919 njegova internacija po naročilu jugoslovanskega civilnega komisarja, saj naj bi bil nevaren komunist in mu je bila preprečena upraviteljska vloga. Iz vasi se je morala izseliti tudi vsa njegova družina. Šola je od takrat naprej menjala veliko upraviteljev. S šolskim letom 1939/40 je postala celo tri oddelčna. Pouk na nižji stopnji do 4. razreda osnovne šole je bil ukinjen v drugi polovici 20. stoletja oziroma nekje v sedemdesetih letih.
V drugi polovici 20. stoletja je kraj doživel svoj velik razcvet. Tukaj je bil sedež kmetijske zadruge, kraj je dobil poštni in krajevni urad, kulturno dvorano v vaškem domu, razcvetela se je obrt…
Tako je vas, v kateri so nekoč prevladovali trdni, v verskem pogledu mešani kmetje, po drugi svetovni vojni, predvsem zaradi bližine Murske Sobote, močno spremenila svoj ustroj.
Zemlja tukaj je vedno bila rodovitna in dobro uspevajo vse vrste žitaric in okopavin. V vasi je bilo leta 1985 (Šarf, 1985) 64 kmečkih gospodarstev, ki so imeli v lasti različno velike posesti. Njive v vasi so zavzemale okoli 160 hektarjev in bile razdeljene na 456 parcel. Do druge svetovne vojne so se tukaj ljudje pretežno preživljali s kmetijstvom. Dopolnilno so služili kot prevozniki slatine iz Radenec, vozniki ledu vaškemu gostilničarju, izdelavi opeke v Nemčavcih ali pa so hodili na sezonsko delo. Največ so prodali ajde, od pridelane rži in pšenice so prodajali polovico. Ostalih pridelkov niso prodajali. Zelo dobro je vedno obrodil krompir, ki so ga predvsem po drugi svetovni vojni pridelovali zaradi obvezne oddaje. V 50tih letih so ga sadili tudi za prodajo in zavzel je del površin, kjer so prej pridelovali ajdo, proso, deteljo in koruzo. Nekje v začetku 60tih let se je krompir začel umikati koruzi in pšenici in kasneje sladkorni pesi.
Kmetje v vasi so bili dobro opremljeni s stroji. Traktor s priključki je imel vsak kmet. Za nabavo večjih strojev so se združevali v manjše ali večje skupnosti. Dve največji sta v 80tih letih imeli en žitni kombajn, sadilec in izorač krompirja. Sejalce in druge stroje pa je imelo od dva do pet kmetov skupaj.
Kmetije so gojile povprečno od 4-5 krav in 1-2 pitanca. Do 2. svetovne vojne so v vasi prednjačili 4 kmetje, ki so imeli več posestva in hkrati tudi več živine. Redili so okrog 15 glav govedi,največ pitancev za prodajo in 4 ali 5 krav. Konjerejo so v letih 1960-1965 popolnoma opustili. Konec 19. stoletja naj bi bilo v vasi 62 konj, med vojnama 50, leta 1965 18, leta 1985 samo še eden. Prašičereja je bila v večjem razcvetu, saj je bila prodaja prašičev vedno donosna. Seveda so jih gojili tudi za lastno uporabo. Reja perutnine je bila pred drugo svetovno vojno razvitejša kot po njej. Kmetice so imele od 20 do 40 kokoši, okrog 19 gosi in kakšnega purana. V vasi so bili trije 'kupinarji', ki so odkupovali jajca in perutnino. Tudi perutnino so klali doma in očiščeno prodajali.
Zaradi nižinske lege v vasi ni vinogradov. Zato pa se je tu sadjarstvo predvsem do 50tih let 20. stoletja dobro razvijalo V vaški šoli je bila na začetku 20. stoletja in vse do obdobja med svetovnima vojnama drevesnica, ki je vplivala na razvoj dobrih sort jabolk. Gojili so kanadke, renate, pariški ramburg, parmene, moščanke in jonatan. Jabolka so vozili na odkupno postajo v Mursko Soboto in Gornjo Radgono. Iz vasi so letno prodali tudi več vagonov sadja. Tudi slive so vedno dobro rodile in radi so jih sušili ali namakali za žganje. Kasneje je sadjarstvo v vasi zamrlo in vaščani sadno drevje gojijo samo za lastne potrebe.
Posebnost vasi je bilo tudi dobro razvito čebelarstvo. V času med obema svetovnima vojnama je bilo v vasi 6 čebelarjev s 90 panji. V 80tih letih 20. stoletja sta ostala samo še dva.
Tudi rokodelstvo in obrt sta bila tu vedno zelo dobro razvita. Pred 1. svetovno vojno smo imeli v vasi 2 trgovini, 2 gostilni, 2 čevljarja, 3 lončarje, 2 krojača, 3 šivilje, 2 kovača, 'šlosarja'(izdeloval pločevinaste štedilnike) in 2 kupinarja.
Med obema svetovnima vojnama so tukaj bili: 2 lončarja, ključavničar, 3 mizarji, 2 krojača, kovač, čevljar, mlinar, pečar, izdelovalec kolovratov, 2 mlatilničarja, gumar, 2 gostilničarja in 2 trgovca.
V 80tih letih so delovali samo še mlinar za kašo in olje, avtoprevoznik, taksist, frizer, zidarski mojster, 2 gostilničarja in krojač s popoldansko obrtjo.
Iz Martjanec izhajata še dva zelo pomembna človeka. Prvi je Josip Dravec (1912-1996), folklorist in zbiralec prekmurskih in prleških ljudski pesmi, ki so bile izdane v dveh zajetnih knjigah, drugi pa je prof. dr. Franc Habe (1943), genetik in znameniti fotograf narave, ki ga fotografija kot zvesta prijateljica in učni pripomoček spremlja vse življenje.
Martjanci so imeli že od nekdaj značaj pomembnega krajevnega središča. Tak značaj in pomen se je razvijal s pomočjo družbenih in kulturnih danosti s katerimi se vas ponaša.
Znamenitosti vasi
Največja znamenitost vasi Martjanci je čudovita gotska cerkev, ki se nahaja v njenem središču. Cerkev sv. Martina v Martjancih je bila dokončno zgrajena leta 1392, kar pomeni, da bo v naslednjem letu dosegla starost častitljivih 620 let. Čas gradnje cerkve natančno opredeli napis v prezbiteriju. Prvotni prezbiterij je bil gotski in ladja je imela raven strop. Leta 1702 bila pravokotna ladja baročno obokana, prezbiterij z križnorebrastimi oboki in konzolami pa je bil ohranjen. Cerkev krasi tudi čudovit proti nebu segajoč gotski zvonik.
Velika posebnost cerkve so tudi freske v prezbiteriju, ki jih je leta 1392 naslikal Janez Aquila iz Gornje Radgone oziroma mojstri njegove slikarske delavnice, ki je bil hkrati tudi stavbenik in mojster, ki je vodil samo gradnjo cerkve. Avtor poslikav je v cerkvi pustil tudi svoj pečat, saj ja naslikal svoj avtoportret z napisom. Ravno ta avtoportret sodi med najstarejše slikane avtoportrete v evropski umetnosti. Vse poslikave dokazujejo, da se je mojster zavedal svoje velike ustvarjalnosti, ki sega v obdobje gotike in nekoliko nakazuje obdobje renesanse. Tako na stenah prezbiterija najdemo podobe svetnikov, apostolov, sv. Martina, prizore iz Kristusovega življenja in druge. Nekaj fresk je ohranjenih tudi v ladji cerkve.
Nekateri trdijo, da je Aquila v zavetniku te cerkve, sv. Martinu, videl podobnost s svojo mladostjo in poslanstvom, pasel je gosi, opasal se je z mečem svetega duha, siromašnim delil nasvete in beraču odrezal del svojega plašča. Spomnimo se, daje sv. Martin svetnik, zavetnik dobrodelnosti, vinogradništva in domačih živali.
Dr. Marjan Zadnikar avtor monografij o martjanski cerkvi jo primerja s srednjeveško katedralo, ki se dviga nad nizkimi hišami. Posebno jo odlikuje cerkveni zvonik, ki sega še višje in kljubuje visokim drevesom, ki obdajajo cerkev. Njegovo posebnost in enkratnost dokazuje tudi omemba v delu Ivana Sedeja, ki jo uvršča med sto najlepših cerkva na Slovenskem. Po besedah avtorja monografije dr. Zadnikarja, je v domačem in v bližnjem tujem strokovnem svetu postalo ime Martjanci že kar sinonim za pomemben kulturni spomenik.
Svoj pečat je v vasi Martjanci, pustil tudi veliki slovenski arhitekt zaljubljen v Prekmurje, Jože Plečnik. Ta je leta 1925 zasnoval marmorni oltar s kipom sv. Martina. Podobo svetnika so po arhitektovih načrtih iz belega marmorja v človeški velikosti izdelali v Italiji. Čudovit bel kip se v mračnosti gotske notranjosti naravnost blešči in priteguje poglede. Obseva ga svetloba, ki do njega seže skozi ozka cerkvena okna.
Plečnikovo delo je tudi nagrobnik župnika Jožeta Horvatha na martjanskem pokopališču. Župnik Horvat je tisti, ki je pri arhitektu naročil izdelavo načrta za novi oltar z župnijskim patronom. Spomenik je bil narejen leta 1932.
V središču vasi izstopa tudi veličastna zgradba nekdanje Martjanske šole, ki se prvič omenja leta 1601. Za šolske prostore so preuredili gostilno grofa Szaparya (zgradba poleg cerkve). Sedaj ji novo podobo daje vedno bolj rastoča zgradba oziroma Bistra hiša, kjer je danes sedež Razvojne agencije Sinergija in LRF za Pomurje.
Martjance krasi še en čudovit zvonik, ki je del Škrabanove hiše. Škrabanova hiša je pritlična zidana hiša nekdanjega trgovca z izrazito fasadno profilacijo. Zgrajena je bila leta 1933. Vogalno se je dotika nadstropni zidani zvonik, ki je last evangeličanske cerkve.
Leta 1999 je bil do konca zgrajen in urejen tudi Dom Sv. Martina, kjer je locirana pošta, veroučne učilnice, kulturna dvorana, zimska kapela posvečena blaženemu Antonu Martinu Slomšku, pisarna tednika Družina in sedež župnijske Karitas.
sako leto je v Martjancih ob Martinovem veliki praznik verski praznik – proščenje. Na igrišču se pri utici Turističnega društva Martin začne tudi tradicionalni Martinov pohod.
