Predstavitev in zgodovina


PGD Martjanci je bilo ustanovljeno 20.februarja 1891.leta in spada med najstarejša društva v Pomurju,hkrati je najstarejše gasilsko društvo v občini Moravske  Toplice in tukajšnji Gasilski zvezi.Takrat so bila sprejeta tudi prva pravila društva in se kot  originalni dokument hrani v arhivu društva.Kot prvi predsednik društva je bil izvoljen Ivan ŠKRABAN,za poveljnika pa Koloman KERESTURI in za blagajnika Ferenc HOFMAN.Ob ustanovitvi je društvo štelo 22 članov in tudi dokumenti in zapiski o tem se odlično ohranjeni hranijo v spominski sobi društva,katero smo obogatili in obnovili letos ob praznovanju 120.letnice nepretrganega  delovanja društva.
V času ustanovitve je društvo štelo 17 rednih in 5 podpornih članov, skupno torej 22 članov.

REDNI ČLANI (leta 1891):

Keresturi Koloman

Bagari Jožef

Hodošček Mihael

Cipot Janoš

Škraban Ivan

Hoffman Ferenc

Erniša Matjaž

Üllen Štefan

Mihr Anton

Külič Štefan

Horvat Janoš

Cipot Štefan

Slavic Janoš

Kocen Janoš

Pintarič Mikloš

Pintarič Matjaš

Pintarič Janoš

PODPORNI ČLANI (leta 1891):

Pusztai Jožef

Horvat Matjaš

Horvat Ištvan

Perša Matjaš

Bencik Jožef.

Iz arhivskih podatkov je razvidno, da so bili prvi člani predvsem premožnejši kmetje in obrtniki. Poslovanje društva je bilo vzorno in natančno urejeno. Iz inventarne knjige je razvidno, da je društvo ob ustanovitvi imelo zelo malo inventarja, in sicer; prevozno štirikolesno ročno brizgalno Seltenhofer Frigyes Fiai , sesalne cevi, 45 metrov tlačnih cevi in drugo drobno opremo. Ves inventar je nabavila takratna občina Martjanci. Začetni skromni inventar se je iz leta v leto povečeval, tako po zaslugi članov kakor z denarno pomočjo občine.

Prvo redno uniformo so člani društva dobili šele leta 1909. Večino uniform so člani odkupili in si jo tako zagotovili kot zasebno lastnino.

V času prve svetovne vojne je delovanje društva nekoliko upadlo, na kar je vplival predvsem vpoklic članov v vojsko. Med tem časom je društvo podpiralo precej starejših gasilcev – veteranov, ki niso dovolili, da bi društvo zato prenehalo delovati. Člani, ki so bili doma in niso bili vpoklicani, so zato požrtvovalno izpolnjevali svoje dolžnosti, saj so se resnično zavedali vojne situacije in eventualnih nesreč možnih v času vojne.

Društvo se je ponovno razcvetelo v letu 1921, ko je vodenje prevzel takratni poveljnik in veliki borec za delovanje gasilstva Geza Vezer. Od tega leta naprej beležimo izredno dinamičen in nagel razvoj društva. Njemu gre velika zahvala za dvig gasilstva na visoki nivo. Ne le domačega društva, ampak tudi vseh ostalih društev v Prekmurju. Bil je tudi ustanovitelj prve Gasilske župe v Martjancih, v katero so bila takrat včlanjena vsa okoliška društva. V tem obdobju se je društvo okrepilo tako finančno kot materialno.
   GEZA VEZER velikan Pomurskega gasilstva.

Geza Vezer je bil zelo družbeno in politično angažiran človek. Bil je tudi župan Občine Martjanci v dveh mandatih (volitve 1933 in 1938). Bil je tudi izjemen gasilski funkcionar, ki je s svojim nesebičnim delom veliko prispeval k razvoju gasilstva na Ravenskem in Goričkem.

17. junija 1921 so na občnem zboru nekateri starejši člani predvsem zaradi starosti in šibkejšega zdravja prepustili delovanje društva mlajši generaciji. Člani, ki so takrat zapustili društvo so bili: Jožef Piv, Franc Nemec, Jožef Bencik, Štefan Katona, Janez Kocen, Štefan Pavel, Janez Györek, Štefan Vaš in Ivan Erdeli. Društvo je bilo prikrajšano še za dva člana, Kolomana Kocijana in Štefana Žižeka, ki sta padla v vojni.

Med letom ustanovitve in letom 1925 je društvo uspešno sodelovalo pri gašenju 32 požarov. Zastavljene naloge so vse uspešno opravili.

Med leti 1921 in 1925 je društvo iz lastnih sredstev obnovilo precej orodja in opreme. Žal pa se je vedno moralo spopadati s finančno stisko, saj takratne občine niso dovolj upoštevale potreb gasilskih društev in dotacije, ki so jih prejemale so bile minimalne. Kljub temu je društvo našlo pot iz denarne stiske, saj so se vedno zavedali svojega pomena, in so si pomočjo različnih veselic in družbeno-posvetnih prireditev zbrali dovolj sredstev, da so imeli primerno opremo, vzdrževali brizgalno in ostalo orodje v brezhibnem stanju in primerno takojšnji uporabi.


V letu 1930 je imelo društvo že 25 rednih članov, ki so marljivo vadili in med prvimi v takratni martjanski gasilski Župi. Redno so se sestajali na sejah vsak drugi mesec.



Med letoma 1931 in 1933, v času nastanka takratnih združenih občin, si je društvo z različnimi prireditvami uspelo prislužiti precej denarja, s katerim so kupili prvo motorno brizgalno. Finančni fond je imelo društvo v takratnem času shranjen v Kmečki posojilnici in hranilnici v Martjancih. K povečanju tega fonda je zelo pripomogla tudi tombola, ki so jo organizirali leta 1934. Tombola sicer ni uspela v meri, kateri so pričakovali, saj je nastalo veliko nepredvidenih stroškov kot je nabava glavnih dobitkov in podobno, vendar kljub temu niso utrpeli izgube, ampak so si vseeno nekoliko povečali fond za nabavo motorne brizgalne. Tudi s strani občine zaradi takratnih proračunskih težav niso mogli pričakovati zadostne finančne podpore in težko ustvarjeni fond za nabavo motorne brizgalne  se je nenehno krčil, saj je bilo treba vedno znova upoštevati potrebe društva. Največji izdatek je bila nabava novih uniform, torej oblek, opasačev in čepic, saj so bile uniforme nabavljene leta 1909 last takratnih članov. Nekateri so jih ob izstopu zadržali, ampak realno je, da takrat več niso bile uporabne in je bila nabava novih nujno potrebna.

Med leti 1933 in razpadom stare Jugoslavije oziroma kapitulacije se je število članov gibalo med 22 in 25 rednimi člani. V teh letih so še aktivno delovali nekateri starejši člani, kot je požrtvovalni gasilec in nosilec več višjih domačih in tujih gasilskih odlikovanj ter hkrati predsednik društva Geza Vezer, poveljnik in kasnejši predsednik društva Štefan Pintarič, Ivan Sečko in Štefan Škraban, dolgoletni skrbni blagajnik društva. Vsi ti so kljub starosti aktivno delovali društvu in s tem dajali vzgled in spodbudo mlajšim članom in s svojimi izkušnjami in nasveti pomagali k strokovnemu dvigu članstva.

V tem obdobju je društvo sodelovalo pri gašenju 16 požarov. Posebno požrtvovalnost so člani pokazali pri gašenju požarov v svoji vasi, saj so v kratkih presledkih izbruhnili kar štirje požari. Tudi nastopi društva na takratnih Župnih vajah so pokazali viden napredek tako v tehničnem pogledu in gasilski taktiki kot v sami disciplini članov, ki so redne vaje in vaje z brizgalno izvajali korektno in redno. Obiski vaj so bili zadovoljivi in člani večinoma disciplinirani.

Z ustanovitvijo »Sokolske čete« v Martjancih, ustanovljene na pobudo naprednih mladih ljudi in študentov, in s sodelovanjem z matičnim sokolskim društvom v Murski Soboti, se je med člani društva razgibalo tudi kulturno-prosvetno delovanje. Člani igralske skupine in vodje sokolskega društva so bili hkrati tudi gasilci, razen žensk, ki takrat na gasilskem področju še niso bile aktivne. Harmonično sodelovanje sokolske čete in gasilskega društva je rodilo sadove. Dvignila se je kulturna raven članov, vaje so postale še bolj redne, ukvarjali so se s telovadbo in atletiko. Naučili so se veliko gledaliških iger, ki so jih uprizorili doma, v Murski Soboti in drugih krajih. Zanje so prejeli veliko pohval in k uspehu so prav gotovo pripomogli tudi člani gasilskega društva, ki bili obenem tudi del igralske zasedbe, ki je žela uspehe.

Leta 1941 je delovanje društva zaustavil okupacija. V tem obdobju društvo ni imelo nobenih možnosti za samoiniciativni in spodbudni napredek in nadaljnji dvig. Večina mladih članov je bila odpeljana na prisilna dela ali vpoklicana v vojsko. Starejši člani, ki so ostali doma, društva niso mogli obdržati na nivoju, ki je bil dosežen ob času kapitulacije stare Jugoslavije.

Takšno stanje je trajalo vse do leta 1945, do osvoboditve, ki je pomenila tudi novo obdobje svobodnega duha in vsestranskega razumevanja pomena in krepitve gasilskih organizacij.

Društvo je ob osvoboditvi štelo 24 članov, ki so se takoj poprijeli dela. Na pomoč jim je pristopila tudi takratna ljudska oblast, ki je organizirala različne tečaje. Prva povojna leta so bila težka. Društvo je kljub temu prebrodilo vse težave in strokovno vzgojilo svoje člane. 

Prva naloga s katero so se spoprijeli je bila izgraditev gasilskega doma. Ta potreba se je pokazala že pred 20 leti, saj je bil prostor za hrambo brizgalne, opreme in orodja nujno potreben, ker stara občinska hiše že več let ni služila svojemu namenu. Zgradbo je uničevala vlaga in v taki zgradbi je propadalo tudi orodje izpostavljeno različnim škodljivim vplivom. Dela se je bilo potrebno lotiti čim prej. Del krivde je društvo takrat pripisovalo njim sami, ker niso dovolj skrbeli za zgradbo. Drugi del krivde je bil na strani takratnih oblasti, ki v te namene niso razpolagali z načini financiranja oziroma krediti niti imeli razumevanja in posluha za tovrstne potrebe. Takratna občina tega sama ni zmogla, saj s svojimi 90 – 100 % občinskimi dokladami niso zmogli vzdrževati nisi vseh šol. Mostov, cest in druge infrastrukture. Gasilci takrat od oblasti niso mogli pričakovati ničesar. Tudi kredit bi si bilo zelo težko privoščiti, ker so bile takratne obresti naravnost oderuške. Tako bi novozgrajeni gasilski dom bil za nedoločen čas v lasti banke in ne vasi.

Takratne oblasti so na tovrstna dela gledale z drugačnega zornega kota. V tistih časih se je povsod na veliko gradilo in obnavljalo. Opustošena domovina se je obnavljala s prostovoljnim delom. Tudi društvo si je leta 1946 zastavilo nalogo izgradnje novega gasilskega doma. Žal je ideja zaradi nesporazumov med člani društva in ostalimi vaščani predvsem zaradi lokacije bodočega doma in nekaterih tehničnih ovir žal padla v vodo.

Akcije so se ponovno lotili takoj v začetku leta 1947, ko so se s preusmeritvijo ceste in izravnavo stavbnega zemljišča začel 30. marca 1947 tudi izkop temeljev. Zadali so si nalogo, da bodo nov dom spravili pod streho do 1. maja. Neumorno delo članov in ostalih vaščanov je prispevalo k temu, da so z delom končali še 7 dni pred iztekom zadanega roka. Veliko je bilo vloženega prostovoljnega dela. Sami člani društva so prispevali 2800 prostovoljnih ur. Veliko je bilo nepričakovanih ovir pri nabavi materiala, strokovne pomoči, ki jih je gradbeni odbor na čelu z Josipom Balažicem premagal in dom je bil zgrajen. Finančno pomoč so prejeli tudi od takratne ljudske oblasti, državnega zavarovanega zavoda, okrajne gasilske zveze in občine. Ta uspeh dokazuje izredno sodelovanje vseh vaščanov in temu sledeč delovni uspeh.

V tem obdobju so z murskosoboškim gasilskim društvom zamenjali oziroma odkupili njihovo brizgalno, saj prvotna več ni ustrezala potrebam. Končno podobo je Gasilski dom dobil leta 1955.

Martjansko gasilsko društvo je bilo med prvimi, ki so po osvoboditvi v svoje vrste pritegnili tudi ženske gasilke – mladinke in pozneje tudi mladince. Oba oddelka sta na tekmovanjih žela priznanja s tehnično dovršenimi nastopi. Ženska ekipa je društvu priborila tudi nagrado, in sicer cevi, ki jih je društvo takrat nujno rabilo.

 Leta 1949 se je število članov dvignilo na 30 članov in 9 mladink. Leto kasneje se je društvu priključilo še 9 članov, 1 mladinka in 9 mladincev, tako je leta 1950 društvo štelo 58 članov. Najbolj aktivni v tistem obdobju so bili ravno mladinke in mladinci, ki so nastopali na vajah po različnih krajih (Ivanci, Noršinci, Murska Sobota) in povsod uspešno zastopali društvo. Članska ekipa v tistem času ni bila tako uspešna. Vzroke za to je možno iskati v tem, da so bili mlajši člani na služenju t.i. kadrovskega roka ali drugih delih, starejši pa so bili bolj okorni pri izvajanju vaj.

Člani društva so opravili veliko prostovoljnih delovnih ur tudi izven gasilstva. Pomagali so pri sečnji lesa, popravilih cest ipd, saj je bilo to obdobje izgraditve domovine.

Leta 1949 so sodelovali pri gašenju požara na žagi v Moravcih, ki je bila last splošnega ljudskega premoženja,vendar zaradi pomanjkanja vode niso pripomogli z brizgalno. Istega leta so pomagali pri gašenju požara v Markišavcih, kjer so s pravilnim in predvsem pravočasnim prihodom v veliki meri pripomogli pri gašenju.