Predstavitev in zgodovina
PGD Martjanci je bilo ustanovljeno 20.februarja 1891.leta in spada med najstarejša društva v Pomurju,hkrati je najstarejše gasilsko društvo v občini Moravske Toplice in tukajšnji Gasilski zvezi.Takrat so bila sprejeta tudi prva pravila društva in se kot originalni dokument hrani v arhivu društva.Kot prvi predsednik društva je bil izvoljen Ivan ŠKRABAN,za poveljnika pa Koloman KERESTURI in za blagajnika Ferenc HOFMAN.Ob ustanovitvi je društvo štelo 22 članov in tudi dokumenti in zapiski o tem se odlično ohranjeni hranijo v spominski sobi društva,katero smo obogatili in obnovili letos ob praznovanju 120.letnice nepretrganega delovanja društva.
V času ustanovitve je društvo štelo 17 rednih in 5 podpornih članov, skupno torej 22 članov.
REDNI ČLANI (leta 1891):
Keresturi Koloman
Bagari Jožef
Hodošček Mihael
Cipot Janoš
Škraban Ivan
Hoffman Ferenc
Erniša Matjaž
Üllen Štefan
Mihr Anton
Külič Štefan
Horvat Janoš
Cipot Štefan
Slavic Janoš
Kocen Janoš
Pintarič Mikloš
Pintarič Matjaš
Pintarič Janoš
PODPORNI ČLANI (leta 1891):
Pusztai Jožef
Horvat Matjaš
Horvat Ištvan
Perša Matjaš
Bencik Jožef.
Iz arhivskih podatkov je razvidno, da so bili prvi člani predvsem premožnejši kmetje in obrtniki. Poslovanje društva je bilo vzorno in natančno urejeno. Iz inventarne knjige je razvidno, da je društvo ob ustanovitvi imelo zelo malo inventarja, in sicer; prevozno štirikolesno ročno brizgalno Seltenhofer Frigyes Fiai , sesalne cevi, 45 metrov tlačnih cevi in drugo drobno opremo. Ves inventar je nabavila takratna občina Martjanci. Začetni skromni inventar se je iz leta v leto povečeval, tako po zaslugi članov kakor z denarno pomočjo občine.
Prvo redno uniformo so člani društva dobili šele leta 1909. Večino uniform so člani odkupili in si jo tako zagotovili kot zasebno lastnino.
V času prve svetovne vojne je delovanje društva nekoliko upadlo, na kar je vplival predvsem vpoklic članov v vojsko. Med tem časom je društvo podpiralo precej starejših gasilcev – veteranov, ki niso dovolili, da bi društvo zato prenehalo delovati. Člani, ki so bili doma in niso bili vpoklicani, so zato požrtvovalno izpolnjevali svoje dolžnosti, saj so se resnično zavedali vojne situacije in eventualnih nesreč možnih v času vojne.
Društvo se je ponovno razcvetelo v letu 1921, ko je vodenje prevzel takratni poveljnik in veliki borec za delovanje gasilstva Geza Vezer. Od tega leta naprej beležimo izredno dinamičen in nagel razvoj društva. Njemu gre velika zahvala za dvig gasilstva na visoki nivo. Ne le domačega društva, ampak tudi vseh ostalih društev v Prekmurju. Bil je tudi ustanovitelj prve Gasilske župe v Martjancih, v katero so bila takrat včlanjena vsa okoliška društva. V tem obdobju se je društvo okrepilo tako finančno kot materialno.
GEZA VEZER velikan Pomurskega gasilstva.
Geza Vezer je bil zelo družbeno in politično angažiran človek. Bil je tudi župan Občine Martjanci v dveh mandatih (volitve 1933 in 1938). Bil je tudi izjemen gasilski funkcionar, ki je s svojim nesebičnim delom veliko prispeval k razvoju gasilstva na Ravenskem in Goričkem.
17. junija 1921 so na občnem zboru nekateri starejši člani predvsem zaradi starosti in šibkejšega zdravja prepustili delovanje društva mlajši generaciji. Člani, ki so takrat zapustili društvo so bili: Jožef Piv, Franc Nemec, Jožef Bencik, Štefan Katona, Janez Kocen, Štefan Pavel, Janez Györek, Štefan Vaš in Ivan Erdeli. Društvo je bilo prikrajšano še za dva člana, Kolomana Kocijana in Štefana Žižeka, ki sta padla v vojni.
Med letom ustanovitve in letom 1925 je društvo uspešno sodelovalo pri gašenju 32 požarov. Zastavljene naloge so vse uspešno opravili.
Med leti 1921 in 1925 je društvo iz lastnih sredstev obnovilo precej orodja in opreme. Žal pa se je vedno moralo spopadati s finančno stisko, saj takratne občine niso dovolj upoštevale potreb gasilskih društev in dotacije, ki so jih prejemale so bile minimalne. Kljub temu je društvo našlo pot iz denarne stiske, saj so se vedno zavedali svojega pomena, in so si pomočjo različnih veselic in družbeno-posvetnih prireditev zbrali dovolj sredstev, da so imeli primerno opremo, vzdrževali brizgalno in ostalo orodje v brezhibnem stanju in primerno takojšnji uporabi.
V letu 1930 je imelo društvo že 25 rednih članov, ki so marljivo vadili in med prvimi v takratni martjanski gasilski Župi. Redno so se sestajali na sejah vsak drugi mesec.
Med letoma 1931 in 1933, v času nastanka takratnih združenih občin, si je društvo z različnimi prireditvami uspelo prislužiti precej denarja, s katerim so kupili prvo motorno brizgalno. Finančni fond je imelo društvo v takratnem času shranjen v Kmečki posojilnici in hranilnici v Martjancih. K povečanju tega fonda je zelo pripomogla tudi tombola, ki so jo organizirali leta 1934. Tombola sicer ni uspela v meri, kateri so pričakovali, saj je nastalo veliko nepredvidenih stroškov kot je nabava glavnih dobitkov in podobno, vendar kljub temu niso utrpeli izgube, ampak so si vseeno nekoliko povečali fond za nabavo motorne brizgalne. Tudi s strani občine zaradi takratnih proračunskih težav niso mogli pričakovati zadostne finančne podpore in težko ustvarjeni fond za nabavo motorne brizgalne se je nenehno krčil, saj je bilo treba vedno znova upoštevati potrebe društva. Največji izdatek je bila nabava novih uniform, torej oblek, opasačev in čepic, saj so bile uniforme nabavljene leta 1909 last takratnih članov. Nekateri so jih ob izstopu zadržali, ampak realno je, da takrat več niso bile uporabne in je bila nabava novih nujno potrebna.
Med leti 1933 in razpadom stare Jugoslavije oziroma kapitulacije se je število članov gibalo med 22 in 25 rednimi člani. V teh letih so še aktivno delovali nekateri starejši člani, kot je požrtvovalni gasilec in nosilec več višjih domačih in tujih gasilskih odlikovanj ter hkrati predsednik društva Geza Vezer, poveljnik in kasnejši predsednik društva Štefan Pintarič, Ivan Sečko in Štefan Škraban, dolgoletni skrbni blagajnik društva. Vsi ti so kljub starosti aktivno delovali društvu in s tem dajali vzgled in spodbudo mlajšim članom in s svojimi izkušnjami in nasveti pomagali k strokovnemu dvigu članstva.
V tem obdobju je društvo sodelovalo pri gašenju 16 požarov. Posebno požrtvovalnost so člani pokazali pri gašenju požarov v svoji vasi, saj so v kratkih presledkih izbruhnili kar štirje požari. Tudi nastopi društva na takratnih Župnih vajah so pokazali viden napredek tako v tehničnem pogledu in gasilski taktiki kot v sami disciplini članov, ki so redne vaje in vaje z brizgalno izvajali korektno in redno. Obiski vaj so bili zadovoljivi in člani večinoma disciplinirani.
Z ustanovitvijo »Sokolske čete« v Martjancih, ustanovljene na pobudo naprednih mladih ljudi in študentov, in s sodelovanjem z matičnim sokolskim društvom v Murski Soboti, se je med člani društva razgibalo tudi kulturno-prosvetno delovanje. Člani igralske skupine in vodje sokolskega društva so bili hkrati tudi gasilci, razen žensk, ki takrat na gasilskem področju še niso bile aktivne. Harmonično sodelovanje sokolske čete in gasilskega društva je rodilo sadove. Dvignila se je kulturna raven članov, vaje so postale še bolj redne, ukvarjali so se s telovadbo in atletiko. Naučili so se veliko gledaliških iger, ki so jih uprizorili doma, v Murski Soboti in drugih krajih. Zanje so prejeli veliko pohval in k uspehu so prav gotovo pripomogli tudi člani gasilskega društva, ki bili obenem tudi del igralske zasedbe, ki je žela uspehe.
Leta 1941 je delovanje društva zaustavil okupacija. V tem obdobju društvo ni imelo nobenih možnosti za samoiniciativni in spodbudni napredek in nadaljnji dvig. Večina mladih članov je bila odpeljana na prisilna dela ali vpoklicana v vojsko. Starejši člani, ki so ostali doma, društva niso mogli obdržati na nivoju, ki je bil dosežen ob času kapitulacije stare Jugoslavije.
Takšno stanje je trajalo vse do leta 1945, do osvoboditve, ki je pomenila tudi novo obdobje svobodnega duha in vsestranskega razumevanja pomena in krepitve gasilskih organizacij.
Društvo je ob osvoboditvi štelo 24 članov, ki so se takoj poprijeli dela. Na pomoč jim je pristopila tudi takratna ljudska oblast, ki je organizirala različne tečaje. Prva povojna leta so bila težka. Društvo je kljub temu prebrodilo vse težave in strokovno vzgojilo svoje člane.
Prva naloga s katero so se spoprijeli je bila izgraditev gasilskega doma. Ta potreba se je pokazala že pred 20 leti, saj je bil prostor za hrambo brizgalne, opreme in orodja nujno potreben, ker stara občinska hiše že več let ni služila svojemu namenu. Zgradbo je uničevala vlaga in v taki zgradbi je propadalo tudi orodje izpostavljeno različnim škodljivim vplivom. Dela se je bilo potrebno lotiti čim prej. Del krivde je društvo takrat pripisovalo njim sami, ker niso dovolj skrbeli za zgradbo. Drugi del krivde je bil na strani takratnih oblasti, ki v te namene niso razpolagali z načini financiranja oziroma krediti niti imeli razumevanja in posluha za tovrstne potrebe. Takratna občina tega sama ni zmogla, saj s svojimi 90 – 100 % občinskimi dokladami niso zmogli vzdrževati nisi vseh šol. Mostov, cest in druge infrastrukture. Gasilci takrat od oblasti niso mogli pričakovati ničesar. Tudi kredit bi si bilo zelo težko privoščiti, ker so bile takratne obresti naravnost oderuške. Tako bi novozgrajeni gasilski dom bil za nedoločen čas v lasti banke in ne vasi.
Takratne oblasti so na tovrstna dela gledale z drugačnega zornega kota. V tistih časih se je povsod na veliko gradilo in obnavljalo. Opustošena domovina se je obnavljala s prostovoljnim delom. Tudi društvo si je leta 1946 zastavilo nalogo izgradnje novega gasilskega doma. Žal je ideja zaradi nesporazumov med člani društva in ostalimi vaščani predvsem zaradi lokacije bodočega doma in nekaterih tehničnih ovir žal padla v vodo.
Akcije so se ponovno lotili takoj v začetku leta 1947, ko so se s preusmeritvijo ceste in izravnavo stavbnega zemljišča začel 30. marca 1947 tudi izkop temeljev. Zadali so si nalogo, da bodo nov dom spravili pod streho do 1. maja. Neumorno delo članov in ostalih vaščanov je prispevalo k temu, da so z delom končali še 7 dni pred iztekom zadanega roka. Veliko je bilo vloženega prostovoljnega dela. Sami člani društva so prispevali 2800 prostovoljnih ur. Veliko je bilo nepričakovanih ovir pri nabavi materiala, strokovne pomoči, ki jih je gradbeni odbor na čelu z Josipom Balažicem premagal in dom je bil zgrajen. Finančno pomoč so prejeli tudi od takratne ljudske oblasti, državnega zavarovanega zavoda, okrajne gasilske zveze in občine. Ta uspeh dokazuje izredno sodelovanje vseh vaščanov in temu sledeč delovni uspeh.
V tem obdobju so z murskosoboškim gasilskim društvom zamenjali oziroma odkupili njihovo brizgalno, saj prvotna več ni ustrezala potrebam. Končno podobo je Gasilski dom dobil leta 1955.
Martjansko gasilsko društvo je bilo med prvimi, ki so po osvoboditvi v svoje vrste pritegnili tudi ženske gasilke – mladinke in pozneje tudi mladince. Oba oddelka sta na tekmovanjih žela priznanja s tehnično dovršenimi nastopi. Ženska ekipa je društvu priborila tudi nagrado, in sicer cevi, ki jih je društvo takrat nujno rabilo.
Leta 1949 se je število članov dvignilo na 30 članov in 9 mladink. Leto kasneje se je društvu priključilo še 9 članov, 1 mladinka in 9 mladincev, tako je leta 1950 društvo štelo 58 članov. Najbolj aktivni v tistem obdobju so bili ravno mladinke in mladinci, ki so nastopali na vajah po različnih krajih (Ivanci, Noršinci, Murska Sobota) in povsod uspešno zastopali društvo. Članska ekipa v tistem času ni bila tako uspešna. Vzroke za to je možno iskati v tem, da so bili mlajši člani na služenju t.i. kadrovskega roka ali drugih delih, starejši pa so bili bolj okorni pri izvajanju vaj.
Člani društva so opravili veliko prostovoljnih delovnih ur tudi izven gasilstva. Pomagali so pri sečnji lesa, popravilih cest ipd, saj je bilo to obdobje izgraditve domovine.
Leta 1949 so sodelovali pri gašenju požara na žagi v Moravcih, ki je bila last splošnega ljudskega premoženja,vendar zaradi pomanjkanja vode niso pripomogli z brizgalno. Istega leta so pomagali pri gašenju požara v Markišavcih, kjer so s pravilnim in predvsem pravočasnim prihodom v veliki meri pripomogli pri gašenju.
V obdobjih med 1950 in 1956 (65 obletnica) je bilo društvo zelo dejavno na vseh področjih. Svojo organizacijo so okrepili z mladimi člani in želi uspehe. Redne vaje in sestanki so bili namenjeni temu, da se med člani dvigne gasilska zavest, nivo strokovne, politične in družbeno kulturno dejavnosti.
Gasilski dom je bil s pomočjo občine preurejen. S tem je vas pridobila na razpolago veliko dvorano za razne prireditve, sestanke in podobna srečanja. S preureditvijo prostorov je občina notranjost doma uredila tako, kakor je bilo potrebno. Bili so zadovoljni, saj si s svojim denarjem, tega ne bi mogli dokončno urediti.
V istem letu so nabavili tudi tovorni avtomobil, ki so ga preuredili v gasilskega. Težko je bilo pridobiti sredstva za odplačilo in preureditev avtomobila tako, da bo primeren za motorno brizgalno, katere nabavo so načrtovali.
Leta 1955 so se pripravljali na obeleženje 65 letnice obstoja društva, ker zaradi finančnih in drugih ovir niso mogli proslaviti niti 25 niti 50 letnice društva. In pisec takratne kronike PGD Martjanci je zapisal: »Nočemo pretrgati poti, ki so nam jo začrtali pred 65 leti naši dedi in očetje, ki so že pokojnim ampak bomo nadaljevali to pot še z večjo požrtvovalnostjo in nesebičnim delom in svoje strokovno znanje obogatili s sodobno tehniko, ki se dan za dnem dviga tudi v gasilstvu.«
PGD Martjanci je bilo eno prvih, ki si je nabavilo gasilski prapor in sicer leta 1956. Leta 1962 se je zgodil še en velik dogodek in sicer nakup motorne brizgalne in s tem uresničitev želje po sodobnejši opremi.
K izboljšanju finančnega in materialnega položaja društva je v veliki meri prispevala ustanovitev področne Krajevne skupnosti Martjanci leta 1962. Ta je vse od svoje ustanovitve podpirala gasilska društva.
Leta 1969 so v okviru občinskega praznika občine Murska Sobota organizirali centralno proslavo 100 obletnice gasilstva na Slovenskem in jo združili z otvoritvijo asfaltiranih vaških cest v naselju in sprejemom nove motorne brizgalne. Tako je društvo takrat imelo na voljo kolno brizgalno in dve motorki. Na tej pomembni in odmevni prireditvi je sodelovala vsa vas, vse od otrok do starejših. V svečani povorki so prikazali razvoj gasilske opreme in mehanizacije vse od njenih začetkov. Na proslavi so sodelovali tudi predstavniki gasilskih društev iz Avstrije.
Ob obeležitvi 80. obletnice društva so želeli sprejeti tudi novo gasilsko vozilo. Žal, se jim želja iz objektivnih razlogov ni izpolnila, saj naročeno vozilo še ni bilo dokončno izdelano. Ta želja se je uresničila leta 1974, ko so končno dobili novo sodobno opremljeno vozilo TAM.
9. avgusta 1981 so z veliko slovesnostjo obeležili 90. obletnico društva. Kulturni program, ki je bil pester in slavnosten, saj je sodeloval tudi pihalni orkester iz Ljutomera je vodil in pripravil Franc Maučec. Posebej se je izkazala vaška mladina, ki je brezhibno izpeljala program. Občinska gasilska zveza je sodelovala s prikazom najsodobnejše opreme.
Leta 1983 je društvo kupilo nov gasilski pionirski prapor in motorno črpalko Tomos za pionirje. Leto kasneje so kupili tudi dihalni aparat MEDI.
V letih 1984 in 1985 so zgradili tudi sodobne garaže za dve gasilski vozili in leta 1987 kupili tudi avtomobilsko cisterno. Vsi ti dosežki so izredni uspeh.
Ob 100. obletnici društva je društvo štelo 92 članov, in sicer 4 desetine, dve članski, eno mladinsko in eno pionirsko.
Društvo je ob svoji 100. obletnici doseglo množičnost, ki jo ohranja vse do danes. V društvo je včlanjenih 20% prebivalcev vasi. V zadnjih 20 letih je svojo uspešnost zagotavljalo predvsem z nenehnim strmenjem k razvoju in sodobni opremljenosti.
Leta 2001, ko je društvo proslavilo svojih 11o let delovanja, je bilo kupljeno novo orodno vozilo z visokotlačno brizgalno, nabavljene prve zaščitne obleke in novejši dihalni aparati, kar je bilo nujno potrebno za zagotovitev večje varnosti gasilcev pri opravljanju nalog.
Urejena sta bila tudi dva prostora v Vaško – gasilskem domu, ki služita kot gasilska pisarna in muzejska soba, ki nazorno predstavlja zgodovino društva.
Ob jubileju 110 obletnice je društvo štelo 101. člana. Takrat so bile tudi prvič podeljene plakete gasilcem veteranom, ki jih je prejelo kar 18 članov društva.
Tudi v preteklih desetih letih je društvo nenehno skrbelo za svoj razvoj. Z RA Sinergija smo dosegli dogovor za prevzem nekdanjih garaž in hkrati izgradnjo novih garaž ob vaško-gasilskem domu, kjer je bil nekoč stari mlin, ki je bil pravzaprav v zelo slabem stanju. Čeprav je del krajanov temu nasprotoval, imamo danes moderni gasilski garaži, ki prispevata k sodobnejšemu in urejenemu videzu vaško-gasilskega doma in njegove okolice. Društvo je skrbelo tudi za nabavo potrebne zaščitne opreme in je danes opremljeno tako za reševanje kot za gašenje. Zgradili smo tudi razstavno hišico, v kateri se nahaja prenovljena ročna brizgalna kot spomenik zgodovinske dediščine našega društva.
V vseh obdobjih delovanja pa so največje bogastvo društva prav njegovi člani. Danes jih je 110, od tega 24 pionirjev in mladincev, 49 operativnih članov, 23 gasilcev v rezervi in 14 veteranov. Naše operativne desetine se udeležujejo vseh tekmovanj in dosegajo pomembne rezultate. Poseben ponos in dodano vrednost pa predstavljajo tudi ženske članice društva, saj je bila na njihovo pobudo ponovno organizirana desetina članic, ki ob zavzetem delu dosega lepe rezultate.
Da je delovanje društva uspešno in da v 120 letih ni nikoli zastalo gre zahvala vsem poveljnikom, ki so društvo vodili v naslednjem vrstnem redu:
- Keresturi Koloman
- Vezer Geza
- Pintarič Štefan
- Vaš Josip
- Hašai Ludvik
- Piv Jože
- Horvat Štefan
- Lipaj Jože
- Horvat Bojan
in sedanji poveljnik Andrejč Franc, Zahvala gre tudi vsem neumornim funkcionarjem društva, ki so v društvu opravljali pomembne naloge (Škraban Štefan, Vaš Jože, Pintarič Viktor, Peterka Štefan,Jože Lipaj in drugi).
VIKTOR PINTARIČ eden od zaslužnejših za razvoj gasilstva v Martjancih.
.VOZNI PARK PGD MARTJANCI PRED NOVO GARAŽO 2011
ČLANSTVO OB 120. OBLETNICI DRUŠTVA 2011.
UPRAVNI ODBOR:
Jože LIPAJ --predsednik
Jožica ŠKEDELJ – tajnik
Drago KALAMA R – blagajnik
Franc ANDREJČ – poveljnik gasilske enote
Štefan BENCIK – podpoveljnik gasilske enote
Simon NEMEC – podpoveljnik gasilske enote
Danijel HORVAT – orodjar
Breda LÜK CIFER – član upravnega odbora
Sašo PAPIĆ –član upravnega odbora
NADZORNI ODBOR
Franc HORVAT predsednik
Jože FRANKO član
Kristjan LANG član
